Mejna osebnostna motnja (BPD) ali mejna osebnostna motnja je duševne motnje si resenkar vpliva na to, kako se oboleli počuti in razmišlja. Za to stanje je značilno razpoloženje in samopodoba, ki se nenehno spreminja in jo je težko nadzorovati, ter impulzivno vedenje.
Oseba z osebnostno motnjo ima drugačen način razmišljanja, perspektive in občutke v primerjavi z drugimi ljudmi na splošno. To stanje pogosto povzroča tudi težave v vsakdanjem življenju in v odnosih z drugimi ljudmi.
Približno 1–4 % ljudi na svetu doživlja BPD. Ta motnja se običajno pojavi v pozni adolescenci ali mlajši odrasli dobi in je pogostejša pri ženskah.
Razlog BPD (Mejna osebnostna motnja)
Točen vzrok mejna osebnostna motnja ni mogoče jasno identificirati. Vendar pa naj bi naslednji dejavniki sprožili BPD:
- OkoljeŠtevilni negativni okoljski pogoji naj bi igrali vlogo pri povzročanju te osebnostne motnje. Primeri vključujejo zlorabo ali zlorabo v otroštvu ter izgubo ali zapustitev starša. Poleg tega lahko slaba komunikacija v družini poveča tudi tveganje za razvoj BPD.
- GenetikaPo nekaterih študijah se osebnostne motnje lahko prenašajo genetsko ali s staršev na otroke. Torej, nekdo, ki ima družinskega člana z mejno osebnostno motnjo, je bolj izpostavljen tveganju za razvoj tega stanja.
- Nenormalnosti v možganihNa podlagi raziskav imajo ljudje z BPD nepravilnosti v strukturi in delovanju možganov, zlasti na področjih, ki uravnavajo vedenje in čustva. Pri bolnikih z BPD se sumi tudi na nepravilnosti v delovanju možganskih kemikalij, ki igrajo vlogo pri uravnavanju čustev.
Zgornji dejavniki lahko dejansko povečajo tveganje za BPD. Vendar to ne pomeni, da bo nekdo, ki ima te dejavnike tveganja, zagotovo doživel BPD. Razlog je v tem, da BPD tudi ni nemogoča za nekoga, ki nima nobenega od zgornjih dejavnikov tveganja.
Simptomi BPD (Mejna osebnostna motnja)
Mejna osebnostna motnja lahko vpliva na odnose z drugimi ljudmi, samopodobo, občutke, vedenje in način razmišljanja obolelih. Simptomi se običajno pojavijo v adolescenci proti odraslosti in vztrajajo v odrasli dobi. Ti simptomi so lahko blagi do hudi.
Simptomi BPD lahko razvrstimo v štiri dele, ki so sestavljeni iz:
Mood ali nestabilno razpoloženje
Bolniki z BPD lahko občutijo spremembe v občutkih (Nihanje v razpoloženju), ki brez očitnega razloga drastično prizadene sebe, svoje okolje ali ljudi okoli sebe. Spremeni se razpoloženje to se lahko zgodi od pozitivnih do negativnih občutkov ali obratno.
Ko doživljajo negativno razpoloženje, lahko ljudje z BPD občutijo občutke jeze, praznine, žalosti, ničvrednosti, sramu, panike ali strahu in globoke osamljenosti.
Motnje miselnih vzorcev in zaznav
BPD lahko povzroči, da bolniki mislijo, da so slabi, krivi ali nepomembni. Ta misel se lahko pojavi in odide, zaradi česar je oboleli podivjan in poskuša najti opravičilo ali obrambo za ljudi okoli sebe, da se prepriča, da ni slab.
Bolniki lahko doživijo tudi halucinacije, na primer slišijo glasove zunaj sebe, ki jih prosijo, naj se poškodujejo. Poleg tega imajo lahko bolniki tudi trdna prepričanja o nečem, kar dejansko nima smisla (blodnje), kot je prepričanje, da jih preganjajo morilci.
Impulzivno vedenje
To vedenje je verjetno samopoškodljivo ali nepremišljeno in neodgovorno. Primeri vključujejo samopoškodovanje, poskus samomora, tvegan seks, prekomerno pitje ali igre na srečo, ne da bi razmišljali o tveganju izgube.
Intenziven odnos,vendar nestabilen
BPD lahko povzroči, da se bolniki bojijo, da jih drugi ignorirajo. Vendar pa se včasih ljudje z BPD lahko počutijo neprijetno ali neprijetno, če jim je nekdo preblizu ali jim posveča preveč pozornosti. To lahko poškoduje odnose, ki jih imajo ljudje z BPD z drugimi ljudmi.
Vsi ljudje z BPD nimajo vseh zgornjih simptomov. Nekateri imajo le nekaj simptomov. Resnost, kako pogosto se pojavlja in kako dolgo trajajo simptomi pri posameznem bolniku se lahko tudi razlikujejo.
Na splošno simptomi BPD izginejo sami od sebe, ko se bolnik stara. Simptomi se običajno zmanjšajo, ko bolnik vstopi v starost 40 let.
Kdaj iti k zdravniku
Takoj poiščite zdravniško pomoč ali se posvetujte s psihiatrom, če imate misli ali misli, da bi se poškodovali ali celo storili samomor.
Posvetujte se s svojim zdravnikom, če menite, da imate zgoraj omenjene simptome BPD. Zgodnje odkrivanje lahko prepreči dolgoročne učinke, ki lahko nastanejo zaradi tega stanja.
Če opazite, da ima družinski član ali sorodnik simptome BPD, je zelo priporočljivo, da se z njim pogovorite in ga odpeljete k zdravniku.
Ne pozabite, da mora biti prepričevanje ljudi z BPD počasno in brez prisile. Če se v tem procesu počutite pod pritiskom ali stresom, se je priporočljivo posvetovati s strokovnjakom, na primer s psihologom.
Diagnoza BPD (Mejna osebnostna motnja)
Diagnoza mejna osebnostna motnja (BPD) je zdravnik začel s sejo vprašanj in odgovorov o pritožbah in občutkih, ki jih ima pacient. Poleg tega bo zdravnik vprašal tudi o bolnikovi in družinski zdravstveni anamnezi, vključno z anamnezo duševnih motenj.
Da bi ugotovil psihološko stanje pacienta, lahko zdravnik od pacienta zahteva, da izpolni vprašalnik. Po potrebi lahko zdravnik opravi tudi fizični pregled in laboratorijske preiskave za podporo diagnoze.
Diagnoza se običajno postavi samo pri odraslih, ne pri otrocih ali mladostnikih. To je zato, ker se simptomi BPD pri otrocih ali mladostnikih na splošno postopoma izboljšujejo sami od sebe, ko se razvija njihova čustvena inteligenca.
Zdravljenje BPD(Mejna osebnostna motnja)
Po postavitvi diagnoze BPD mora bolnik rezultate diagnoze deliti z družino, prijatelji ali zaupanja vrednimi ljudmi. Tako lahko pacient odpravi težave v odnosih, ki se lahko pojavijo zaradi njegovega vedenja.
Ko ljudje okoli bolnika dobijo razlago, lahko bolje razumejo bolnikovo stanje in lahko pomagajo bolniku pri okrevanju. To lahko poveča učinkovitost zdravljenja.
Zdravljenje mejna osebnostna motnja Cilj je pomagati pacientom, da znajo obvladovati in obvladovati svoje simptome. Ne samo to, zdravljenje je namenjeno tudi premagovanju drugih duševnih motenj, ki pogosto spremljajo BPD, kot sta depresija in zloraba drog.
Zdravljenje BPD se lahko izvaja s psihoterapijo in zdravili. Vendar pa je v hujših primerih morda potrebna hospitalizacija.
Psihoterapija
Obstaja več vrst psihoterapije, ki se lahko uporabljajo za zdravljenje BPD, in sicer:
1. Dialektična vedenjska terapija (DBT)
Ta terapija poteka skozi dialog z namenom, da lahko pacient obvladuje čustva, sprejme pritisk in izboljša odnose z drugimi. DBT se lahko izvaja individualno ali v svetovalni skupini.
2. Terapija, ki temelji na mentalizaciji (MBT)
Ta terapija se osredotoča na način razmišljanja, preden reagira. MBT pomaga bolnikom z BPD oceniti lastne občutke in misli ter ustvari pozitiven pogled na situacijo. Ta terapija pomaga tudi bolnikom razumeti čustva drugih in posledice njihovih dejanj na čustva drugih.
MBT se običajno izvaja dolgoročno, kar je približno 18 mesecev. Terapija se začne s hospitalizacijo, tako da ima bolnik individualne dnevne seanse pri psihiatru. Po določenem času se lahko zdravljenje nadaljuje ambulantno.
3. Terapija, osredotočena na shemo
Ta terapija pomaga bolnikom z BPD spoznati svoje nezadovoljene potrebe, ki sčasoma vodijo v negativen življenjski slog. Terapija se bo osredotočila na prizadevanja za izpolnjevanje teh potreb z bolj zdravimi načini za izgradnjo pozitivnega življenjskega sloga.
Tako kot pri DBT terapiji, terapija, osredotočena na shemo se lahko izvaja individualno ali v skupinah.
4. Psihoterapija, osredotočena na prenos
Psihoterapija, osredotočena na prenos (TFP) ali psihodinamična terapija pomaga pacientom razumeti svoja čustva in težave pri razvijanju odnosov z drugimi ljudmi (medosebni). TFP se izvaja s spodbujanjem odnosa med pacientom in terapevtom. Rezultate coachinga lahko nato apliciramo na trenutno situacijo.
5. Dobro psihiatrično vodenje
Cilj te terapije je povečati bolnikovo razumevanje čustvenih težav, ki se pojavijo, z upoštevanjem občutkov drugih. Terapijo lahko kombiniramo z dajanjem zdravil, skupinsko ali individualno terapijo ter družinskim svetovanjem.
6. KORAKI
KORAKI ozsistemsko usposabljanje za čustveno predvidljivost in reševanje problemovje skupinska terapija, ki jo lahko izvajamo z družinskimi člani, prijatelji, partnerji ali skrbniki. Ta terapija običajno traja 20 tednov in se običajno uporablja kot dodatna terapija z drugo psihoterapijo.
Droge
Uporaba zdravil ni namenjena zdravljenju BPD, temveč zmanjšanju simptomov ali zapletov, ki se lahko pojavijo, kot so depresija in anksiozne motnje. Zdravila, ki se uporabljajo, zahtevajo zdravniški recept. Ta zdravila vključujejo:
- Antidepresivi
- Antipsihotik
- Zdravilo za uravnavanje razpoloženja
Zdravljenje v bolnišnici
V resnejših stanjih, kot je občutek depresije, da bi se lahko poškodoval ali celo poskusil samomor, je treba bolnike z BPD zdraviti v bolnišnici. Zdravljenje bo prilagojeno bolnikovemu stanju in simptomom.
Okrevanje BPD bo verjetno trajalo dolgo, zdravljenje pa lahko traja od mesecev do let. Posvetovanje s psihiatrom, ki ima izkušnje z obravnavo BPD, lahko pomaga pacientom, da razvijejo svojo osebnost v boljši smeri.
Zapleti BPD (Mejna osebnostna motnja)
Če ne dobite ustreznega zdravljenja, mejna osebnostna motnja (BPD) je v nevarnosti, da moti različne vidike bolnikovega življenja, kot so odnosi, obremenjeni s konflikti, ki povzročijo hud stres, izgubo službe, nenačrtovano nosečnost ali spolno prenosljive bolezni in smrt zaradi samomora.
Ne samo to, ljudje z BPD so ogroženi tudi za druge duševne motnje, kot so:
- Depresija
- Zloraba alkohola ali drog
- Anksiozne motnje
- Bipolarna motnja
- Motnje hranjenja
- PTSD
- ADHD
Preprečevanje BPD (Mejna osebnostna motnja)
Mejna osebnostna motnja (BPD) ni mogoče popolnoma preprečiti. Vendar pa je tveganje mogoče zmanjšati z naslednjimi koraki:
- Ustvarjanje harmoničnega družinskega okolja, zlasti za otroke
- Redno sprašujte o otrokovem stanju ali novih stvareh, ki jih je doživel, ne da bi čakali, da prej pove zgodbo
- Poiščite podporo drugih, ko so družinske razmere nestabilne
- Pogovor z najbližjo osebo ali psihiatrom, ko doživite nadlegovanje, ustrahovanje ali fizično nasilje
Poleg tega je mogoče opraviti pregled čim prej, ko se pojavijo simptomi, da preprečimo poslabšanje stanja.